Nekaj kot trenutek ujet v mrežah mojega spomina...
nekaj kot neizpita čaša najbolj kakovostnega vina...
nekaj kot napol napisana najboljša knjiga...
nekaj kot pesem, ki jo pojem gluhim...
nekaj kot slika, ki jo slikam slepim...
Nekaj kot trenutek ujet v mrežah mojega spomina!
Včasih kot barva, ki je ne znam poimenovati...
včasih občutek, ki ga ne moram določiti...
...nekaj kot smiseln nesmisel.
TI in JAZ ujeta v mrežah življenja, ki jih pletejo drugi.
Ostaja le še trenutek ujet v mrežah mojega spomina...
in upanje v neki brezčasni, brezkrajni del cikla življenja, kjer ne bo več
teže, bolečine, prihodnosti, preteklosti, telesa, besed, omejitev...
kjer bo samo še mehka, topla in iskrena LJUBEZEN!
*slika; Michelangelo Buonarroti, The Creation of Adam (detail)
